
Hiše iz obdobja samograditeljstva ne zanimajo nikogar (26.4.2016)
Velike hiše iz časa samograditeljstva je ponavadi treba popolnoma obnoviti, kvadratura je prevelika za eno družino, zato so visoki tudi tekoči stroški. In zato se kupci takšnih hiš izogibajo v velikem loku.
Takšno hišo bi lahko kupili dve gospodinjstvi, saj ima v takšnih gradnjah vsaka etaža velikokrat povsem zadostno površino za udobno življenje tri- ali štiričlanske družine. Vendar je pri tem poleg nujne popolne obnove in energetske prenove težava razdelitev lastništva. Lastnina se v takih primerih večinoma razdeli po načelu idealnih deležev. Predvsem je to težavno na lokacijah, kjer prostorski načrti predvidevajo enostanovanjsko gradnjo, saj se lastnina ne more razdeliti na ločene etažne površine, kot je to urejeno v večstanovanjskih stolpnicah ali blokih. Vse to pa prinese kar precej nevšečnosti.
Skupni stroški prek enega števca
Banke praviloma odobrijo posojila tudi, če gre razdelitev po sistemu idealnih deležev, vendar nastanejo težave pri tekočih stroških porabe.Banke praviloma odobrijo posojila tudi, če gre razdelitev po sistemu idealnih deležev, vendar nastanejo težave pri tekočih stroških porabe. »V enostanovanjskih stavbah, tudi če so v njej ločena gospodinjstva, praviloma ni možno vgraditi več kot enega števca za porabo energentov in vode. Če je števec en, lastnika pa dva, se morata vsak mesec sproti dogovoriti, kolikšen delež bo plačal posamezni lastnik, pri čemer lahko stalno prihaja do različnih interpretacij in sporov,« pravi direktor nepremičninske agencije Insa Branko Potočnik. Tega se zavedajo tudi kupci, zato povpraševanja po tovrstnih hišah skoraj ni.
Lastniki si ne morejo obetati veliko
»V naši nepremičninski agenciji takšnih transakcij niti ne ponujamo, saj je preveč zapletov,« razlaga Mirko Klemenčič, direktor nepremičninske agencije MKA, ki potrjuje ocene, da velike enostanovanjske hiše za eno družino niso zanimive. Kljub temu so pred kratkim v okolici Ljubljane dvema družinama le prodali večjo enostanovanjsko hišo, vendar so bile površine že razdeljene po sistemu etažne lastnine. Zanjo je lastnik iztržil 170 tisoč evrov, kar je glede na veliko površino, ki bo zadoščala za normalno življenje dveh gospodinjstev, malo, Klemenčič dvomi, da bi se primerljiva nepremičnina lahko prodala za kaj več. To je povsem logično, saj bodo morali lastniki hišo povsem obnoviti, ti stroški pa se bodo zelo verjetno zelo približali kupnini, ni izključeno, da bodo kupnino tudi presegli.
Vrstne hiše in dvojčki za največ 170 tisočakov
Klemenčič pravi, da se lahko v Ljubljani prodajo enostanovanjske ali vrstne hiše ter enote dvojčkov, ki ležijo na dobri lokaciji in niso večje od 150 kvadratnih metrov, cene pa dosežejo med 90 in 170 tisoč evri. Temu pritrjuje tudi Vesna Levstek, direktorica agencije Nepremičnine plus, ki cenovno sprejemljivost postavlja med 140 in 160 tisoč evri. Oba pri tem poudarjata, da so lahko cene na zares ugodnih lokacijah višje, višje cene lahko dosežejo povsem obnovljene nepremičnine. »Pomembna je lokacija v samem mestu. Zato se vrstne hiše in dvojčki v okolici Ljubljane, ki so bili zgrajeni do tretje podaljšane gradbene faze, zelo težko prodajo, nekatere projekte je tako rekoč nemogoče prodati,« pojasnjuje Levstkova, ki razlog za to išče v tem, da želijo danes ljudje zunaj Ljubljane dobiti vsaj večje zunanje površine. Za hiše se odločajo kupci, ki želijo oziroma si lahko privoščijo vsaj še enega, če ne dva prostora več kot v večstanovanjskih blokih ali stolpnicah.
Glede prodajljivosti novozgrajenih hiš v okolici Ljubljane ima Klemenčič nekoliko drugačne izkušnje. Investitorji, ki so cene znižali za okoli 20 odstotkov, so te novogradnje tudi prodali, tisti, ki cene ne znižajo, pa ne morejo prodati. Po njegovih opažanjih so kupci za takšne novogradnje pripravljeni odšteti med 150 tisoč in 160 tisoč evri.
Lani manj prometa s hišami
Geodetski zavod Republike Slovenije je v letnem poročilu za leto 2015 zapisal, da trg družinskih hiš v Ljubljani še ni oživel. Lani so tako zaznali okoli 350 tovrstnih transakcij, kar je za slabih deset odstotkov manj kot predlanskim. Povprečna pogodbena cena hiše je lani znašala 207 tisoč evrov in se v primerjavi z letom prej ni pomembneje spremenila, v primerjavi z letom 2008 pa se je znižala skoraj za polovico.
vir: gradbenistvo.finance.si